Izletniško popotovanje, ki ga spremlja nič kaj prijazno junijsko vreme, lahko pomeni slab ali dober začetek. Na našem avtobusu pa se je že zjutraj nabralo veliko pozitivne energije in dobre volje, da o slabem začetku ni bilo ne duha ne sluha. Srečale smo se nekdanje sodelavke, znanke, prijateljice, sorodnice ali čiste neznanke. Danes upokojene medicinske sestre, članice Društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Celje. Pridružili smo se tudi nekateri še aktivni člani.
Prvi daljši postanek smo naredili pri frančiškanski samostanu na Kostanjevici nad Novo Gorico. Območje samostana je danes razglašeno za umetnostni in arhitekturni spomenik. Prisluhnili smo temperamentni kustosinji, ki nam je predstavila bogato zgodovino samostana, cerkve in Škrabčeve knjižnice. Slednja nosi ime po največjem slovenskem jezikoslovcu-slovenistu 19. stoletja. Spustili smo se do grobnice, kjer hranijo ostanke zadnjih članov francoske kraljeve rodbine Bourbonov. Ogled pa smo zaključili v samostanskem vrtu med številnimi vrstami vrtnic, ki so simbol Nove Gorice.
Med vožnjo in padanjem dežnih kapljic smo skozi okna avtobusa opazovali lepo naravo in že prispeli v Čedad, središče Beneških Slovencev. Zaradi zgodovine povezane z Langobardi je mesto vključeno na seznam Unescove kulturne dediščine. Z dežniki v rokah smo občudovali reko Nadižo s Hudičevega mostu kot tudi legendo o njem: hudič naj bi v zameno za pomoč pri izgradnji mostu zahteval dušo prvega živega bitja, ki bi prečkalo most. Čedajci pa naj bi prebrisano spustili kot prvega uporabnika mostu psa, s čimer naj bi ohranili človeške duše.
Sledil je ogled Langobardskega svetišča, oziroma molilnice Svete Marije, ki je bila v času Langobardov okrašena z marmorjem, mozaiki in nizom svetnic, upodobljenih na treh stranicah. Neverjetno, čudovite štukature kljubujejo zobu časa že skoraj trinajst stoletij. Na poti iz svetišča smo se ustavili tudi pred dobro ohranjeno srednjeveško hišo, ki datira v štirinajsto stoletje.
Ko je vodič odklenil vrata, ki so dajala videz vsakdanjosti, smo se spustili po strmem stopnišču v drugi svet - v keltski hipogej. V ozki dvorani so bile na stenah izklesane tri sugestivne maske ali glave. Izvedeli smo, da stroka tudi dandanes ni enotnega mnenja o zgodovini tega kraja: je to morda keltski pogrebni prostor? Ali pa starorimski zapor?
Podali smo se še v Rezijansko dolino. Med potjo nas je spremljala reka Bila in nas obdajalo hribovito območje z Alpami v ozadju, ki jih je še vedno prekrival sneg. Ustavili smo se v Ravanci in napolnili želodčke s krajevnimi jedmi. Zelo okusna česnova juha, je bila v resnici juha s čemažem. Včasih nastanejo tudi pri tolmačenju težave, a to je že stvar dveh različnih kultur in dveh jezikov. Druga večja vas, ki smo jo obiskali, je Solbica. Tam so hiše dobesedno prislonjene ob strmo pobočje. Dostop do večine je možen le peš. Veliko Rezijanov se je izselilo ali se vozi na delo v večja mesta, kjer govorijo le italijansko. S tem pa izginja iz njihovega besednjaka avtohtona Rezijanščina. Med slikovito predstavitvijo lokalnega vodiča smo spoznali veliko novega o Rezijanih, njihovi kulturi in jeziku. Vsi smo prepoznali znamenite Zverinice iz Rezije in se poskušali naučiti nekaj rezijanskih besed. Ko smo vstopili v muzejske prostore in zagledali številna kolesa ter pripomočke brusačev, so na dan privreli spomini iz mladosti, ko so na domača vrata trkali brusači in vprašali ali imamo kaj nožev in škarij za brusit. Čas in večerna ura sta nas opomnila, da je vsega lepega enkrat konec in tako tudi naših ogledov ter druženja z domačini.
Z večerjo so nas pogostili še prijazni Radovljičani. Med vožnjo proti domu smo klepetali in klepetali ter že načrtovali naslednji izlet. Kam, pa naj ostane uganka za vse, ki bodo z nami prihodnje leto.
Zdenka Salobir
Avtorja fotografij: Miran in Zdenka Salobir (oglejte is fotografije)