Kako je potekalo božičkovanje v letu 2020

Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov je v čarobnih dneh pred Božičem vsako leto obdarilo naše mlajše otroke naših članov s skupnim srečanjem igrico in pravim Božičkom, ter pravim Božičkovim darilo. Zelo smo ponosni, da smo tudi letos obdarili otroke naših članov. Tokrat je ob tej situaciji vsem težko, ker se nismo mogli srečati v živo ampak smo se v društvu vseeno odločili obdariti naše otroke na malo drugačen način. Petra Markovič naša članica Izvršnega odbora društva vsako leto poskrbi in pričara sijajen božič našim najmanjšim.  Ob zelo napornih urnikih in težkemu delu so otroci še posebej prikrajšani za predbožično veselje. Petra opisuje, da je težko v nekaj besedah strniti občutke veselja otrok, ki so bi obdarjeni, tokrat so po darila prihajali sami v spremstvu svojih staršev. To ogreje srce in povrne veselje in ustvarja novo upanje na boljše. Letos smo se znašli v situaciji, ki je za vse nas na vseh področjih nova, težka in obremenjujoča! Poleg svoje službe je večina dobila se eno, doma smo postali učitelji svojih otrok.
Vendar kljub vsemu ostajamo močni in se strokovno spopadamo z vsem tem doma in na delovnem mestu.

Ker se zavedamo, da je bilo leto, ki se izteka res zelo težko in stresno smo tudi letos želeli pričarati nasmehe na obraze naših najmlajših, ki si nastalo situacijo razlagajo po svoje.

Obdarili smo 95 otrok naših članov, katerim smo poleg darila dodali tudi zgodbico, katero jim bodo letos doma prebrali starši.

Vsi skupaj pa se že veselimo leta, ki prihaja in ostajamo optimistični, da bomo naslednjega Božička lahko pričakali pri nas na že tradicionalen način in se z njim skupaj družili.

Verjemimo s srcem in želje se nam lahko uresničijo.  Za vse naše otroke naših članov pa še pošiljamo pravljico, ki jo lahko preberete doma, ko boste končno imeli čas in mir, da se lahko posvetite svojim najdragocenejšim kar imamo – otroku.

Nekega zimskega dne

Mali ježek si je pravkar pripravljal ležišče za zimo, ko ga je nenaden piš vetra prekucnil. Odnesel je njegovo udobno gnezdo in ga dvignil visoko v zrak. Ježek se je ves tresel, ko je veter tulil okoli njega. Kaj pa zdaj?

Trdno je zgrabil svoj šal, kapo in rokavice, da mu jih ne bi odpihnilo, ter skušal najti zavetje med koreninami. Toda kamor koli je šel, veter je tulil vsepovsod. »ostal bom pri jazbecu, dokler vihar ne mine,« je pomislil in si dobro potegnil kapo čez bodice. Potem se je tesno zavil v svoj topel šal, si nataknil rokavičke, globoko zajel sapo in odcapljal.

Na travniku je bil veter še močnejši. Travne bilke so se močno upogibale, po zraku so se vrtinčili listi in snežinke. Ježek še ni prišel daleč, ko je naletel na družino poljskih mišk. Vse premražene so čepele v visoki travi in drgetale od mraza.

»še prav nikoli nisem doživela takega viharja!« je zacvilila mama miš. »veter nam je odpihnil gnezdo in moje uboge otročičke hudo zebe.« »tudi moj dom je odpihnilo,« je rekel ježek. »zdaj sem namenjen k jazbecu.

Za vas imam nekaj, kar vas bo ogrelo.« snel je svojo volneno kapo in jo dal miškam. »o, kako lepo!« so cvilile miške in se pred vetrom stisnile vanjo, na toplo. »hvala, ježek!« ježek je zaril nosek globoko v šal in jo ucvrl ob deroči reki. Na bregu je stala vidra. Pihala in puhala si je v šapice. »živijo, vidra,« ji je zaklical ježek. »kaj pa počneš?« »o, živijo, ježek!« je odgovorila vidra. »moj kožuh me sicer dobro greje, šape imam pa čisto ledene!« »na, vzemi jih,« je rekel ježek in ponudil vidri svoje rokavice. »ogrele te bodo.« »hvala, ježek,« je rekla vidra. »ampak v tem mrzlem vremenu bi moral biti doma.« »saj nimam več doma,« je žalostno rekel ježek, »veter mi ga je odpihnil. Zdaj grem k jazbecu,« je še zaklical in stekel.

Ježek je kmalu prispel v gozd, kjer je bilo še več snega. Težko ga je gazil in si utiral pot med snežnimi zameti, pa še veter je žvižgal in tulil okoli njega. Pod grmom sta se stiskala mama srna in njen mladiček. »o ježek, zakaj nisi v tem groznem viharju doma, v svojem gnezdu?« je vprašala mama srna. Ježek ji je povedal, da mu je gnezdo odpihnilo. Medtem, ko je pripovedoval, je opazil, da mali srnjaček drhti od mraza. »vzemi ga,« je rekel in mu podal svoj šal. »kako si prijazen,« je rekla mama srna. »hvala, ježek!«

Ježek je gazil naprej, vse hitreje in hitreje. Z vrha griča je že zagledal jazbečevo hišo, ko mu je na poledeneli stezi spodrsnilo. »na pomoč!« je zavpil in že drsel ter se kotalil po snegu.

Jazbec si je pravkar kuhal čaj, ko je nekaj treščilo v njegova vrata- bum!

»strela, kaj je pa to?« je zavpil in spustil kruhek. Odprl je vrata in skoznje se je privalila bodičasta kepa. »za božjo voljo!« je ves začuden zaklical. »saj to je ježek!« jazbec je odnesel ježka v naslanjač ob ognju in mu prinesel skodelico čaja. Ježek mu je opisal svoje popotovanje skozi vihar. Zdaj mu je bilo toplo in udobno, zato je kmalu zaspal. Ježek je ostal pri jazbecu, dokler se vihar ni polegel. Potem sta se skupaj namenila tja, kjer je bil včasih ježkov dom. Malega ježka je zelo skrbelo. »kako bom zgradil novo močno gnezdo, ko pa je veter odnesel vse listje, bilke in vejice?« je plašno vprašal. »saj ti bom pomagal,«  je prijazno rekel jazbec. »skoraj sva že tam.«

»presenečenje!« je nekdo zaklical izza vogala. Ježek je ostrmel. Živali, ki jih je srečal med viharje, so mu zgradile najudobnejše gnezdo, kar jih je kdaj imel.

»za najprijaznejšega ježka na svetu!« so zaklicale vse skupaj.

Christina Butler, Tina Macnaughton

Petra Markovič članica IO DMSBZT Celje,

Tomica Kordiš predsednica DMSBZT Celje