Spoštovani, verjamem, da smo ta trenutek vsi v hudi stiski in v naporu, ki ga bo moč izmeriti šele po končani epidemiji. Vljudno vas prosim, če imate kakšne težave ali pobude, vprašanja, da nam pišete, in bomo z vsem kar lahko pomagali.

Zaposleni v zdravstvu smo Tim, ki dela skupaj. Vendar smo medicinske sestre, babice in tehniki zdravstvene nege dejansko ob pacientih in z njimi 24ur/7, brez nas ne gre.

Zdravstveni delavci nosimo breme odgovornosti, ki je takšen, da ne zbolimo in da ne okužimo še paciente. Hodimo po delu domov tudi našim otrokom, staršem in našim bližnjim. To je velik psihološki napor, ki se ga določeni ne zavedajo. Vemo pa, da bomo zdržali in si pomagali med sabo, tako, da zaščitimo naše paciente, ranljive skupine na terenu, v domovih in bolnišnicah.

Ne obsojajmo tistih, ki so zboleli, pomagati jim moramo pa naj bodo tisti iz naših vrst ali ostali prebivalci te države.

Mi v prvih vrstah opravljamo naporno in zahtevno delo kot sem že omenila tako konkretno ob pacientu in z njim, ki pa je sedaj še bolj za nas psihološko naporno.

Napori so hudi, še posebej kolegic in kolegov na infekcijskih oddelkih.

Reševalna služba je strateškega pomena, ker v teh časih tudi ni manj ostalih zapletov in nesreča ali odvozov, je pa dodatno še to stanje. Že tako jih je bilo premalo pred virusom, kaj šele sedaj.

Upam, da se zavedajo nekateri tisti pomembni, da nas večina dela na etični pogon, ki pa se v teh trenutkih sliši kot glas v daljavi, ki ga zaprti vase že prej odločevalci niso slišali.

Ko na terenu patronažne medicinske sestre še vedno opravljajo svoje delo korektno in skrbno, še dodatno posvečajo skrb ranljivim skupinam ljudi in tistim ki živijo sami, ko so se ustanove enostavno zaprle vase, ker imajo nešteto drugih skrbi.
V bolnišnicah je stanje še bolj kaotično, ker so bili že prej preobremenjeni z delom in z manjkom kadra in so komaj uspevali pokrivati tekočo problematiko, sedaj pa jih je obremenila še dodatna skrb.

Tisti v domovih upokojencev pa trepetajo, da se jim ne zgodi najhujši scenarij in z maksimalnimi napori ohranjajo in se borijo za stanovalce in svoje zaposlene, da ostanejo zdravi.

Pa vsekakor še zelo velika skrb za otroke v posebnih zavodih in posebno skrb za paciente v Psihiatričnih bolnišnicah, ko je skrb za paciente še posebej zahtevna.

Mi vsi v zdravstveni negi torej medicinske sestre, babice in zdravstveni tehniki, negovalci, bolničarji pa nenazadnje strežnice moramo zdržati. Mediji nas zelo skromno ali pa nič ne omenjajo, nekako so pozabili uporabljati terminologijo medicinska sestra, babica, zdravstveni tehnik. Vendar pa nam ni mar, ker sami pri sebi vemo kdo smo in kaj zmoremo. Da zmoremo hude napore, da si pomagamo med sabo, ko smo v stiski in ker strokovno opravljamo svoje delo.